Laktozna intoleranca (preobčutljivost na laktozo, hipolaktazija) je presnovna motnja, ki se pojavi zaradi motenj v delovanju encima laktaze ali njegove odsotnosti v prebavnem traktu. Z drugimi besedami je to nezmožnost prebave laktoze, disaharida, ki ga najdemo v mleku in mlečnih izdelkih.
Bolezen je lahko prirojena in se kot taka pokaže že pri novorojenčku, ki ne prebavlja materinega mleka. Pojavijo se simptomi, kot so diareja, vetrovi, krči, ipd. Lahko pa se pojavi tudi pri odraslih. Nastane kot posledica različnih črevesnih bolezni, strupov, zdravljenja z določenimi zdravili, operacij na črevesju in drugih dejavnikov, ki prizadenejo epitelijske celice črevesja in s tem otežujejo normalno izločanje in delovanje encima laktaze.
Zmanjšano aktivnost laktaze ali njeno nepopolno izražanje lahko ugotovimo z DNK analizo. Iščemo polimorfizem, katerega prisotnost dokazano napoveduje, da je testirana oseba preobčutljiva na laktozo. Laktozne intolerance ne smemo mešati z alergijo na mleko in mlečne izdelke, saj gre za popolnoma drugačno biokemijsko osnovo.
Osebe z laktozno intoleranco se na vsebnost laktoze različno odzivajo. Vsekakor pa je ob ugotovitvi pojava bolezni, potrebno spremeniti prehranske navade.

Pogostost bolezni v Evropi danes ocenjujemo na 1 obolel na 200 ljudi. Zadnje analize kažejo, da je obolelih že več kot en človek na 100 ljudi. To pomeni, da je celiakija ena najpogostejših kroničnih bolezni nasploh. Celiakija ni le bolezen otroške dobe, saj v različnih kliničnih oblikah prizadene ljudi vseh starosti.

Celiakija je avtoimunska bolezen tankega črevesa, ki se razvije kot posledica reakcije na gluten in glutenu podobne proteine. Gluten je osnovni protein zrn pšenice, podobne proteine pa najdemo v zrnih ječmena, rži in ovsa. Posledica preobčutljivosti nanj je stanjšanje resic sluznice tankega črevesa. Spremenjena sluznica ne omogoča več optimalne absorpcije določenih hranilnih snovi iz črevesja v kri. V telesu pride lahko do pomanjkanja vitaminov in drugih sestavin hrane, kar povzroči padec odpornosti organizma ter številne druge zaplete.

Celiakija se lahko pojavi že v otroštvu ali pa se razvije šele v odrasli dobi pri ljudeh, ki so genetsko nagnjeni k razvoju te bolezni oziroma imajo bolezen v družini. Pri odraslih so splošna bolezenska znamenja podobna kot pri otrocih. Bolniki imajo drisko, blato je obilno, penasto, mastno in ima značilen vonj. Bolniki običajno občutijo prebavne motnje, slabosti, napenjanje, bruhanje, hujšanje in so neprestano utrujeni, razdražljivi in nerazpoloženi. Celiakija se lahko pojavi tudi v atipični obliki, pri kateri v klinični sliki prevladujejo neznačilni simptomi, kot so nespecifične abdominalne bolečine, slabo počutje, nizka rast, deformacija zobovja, osteopenija, osteoporoza, nevrološke motnje, ginekološke motnje, zaprtje, aplopecija, slabokrvnost. Pri nekaterih ljudeh pa se znaki bolezni sploh ne pokažejo.

Nezdravljena celiakija je izjemno nevarna, saj lahko sčasoma privede do okvar različnih organskih sistemov, lahko pa tudi do malignih sprememb tankega črevesa.

Do sedaj je znana le ena oblika zdravljenja celiakije in to je stroga brezglutenska dieta, ki traja celo življenje. Bolniki se morajo izogibati živil kot so moka, zdrob, kruh, pecivo ter druge jedi iz pšenice, rži, ječmena in ovsa.

Diagnostika tipično poteka na osnovi biopsije črevesne sluznice ter z določanjem prisotnosti značilnih protiteles v serumu. Inštitut za DNK analize, za razliko od klasičnih metod, ponuja neboleč način diagnostike celiakije, ki vam bo dal informacijo o vaši nagnjenosti k tej bolezni. Pri DNK testu za celiakijo določamo prisotnost genov hla-DQ2 in hla-DQ8. HLA-DQ so proteini, ki se nahajajo v membranah celic imunskega sistema (celic B), kjer drugim celicam (celicam T) prezentirajo človeku tuje peptide ter s tem sprožijo značilen imunski odziv. Med HLA-DQ2 in HLA-DQ8 ter celiakijo obstaja močna korelacija na podlagi katere vam lahko napovemo ali obstaja nevarnost, da boste bolezen razvili (oziroma ste jo že).